Pri nakupu škarij za obrezovanje si vzemimo čas in izberimo kvalitetne in udobne, saj nas nekaj ur rezanja s slabo prilegajočimi škarjami lahko kar precej zamori, za povrhu pa pusti tudi kakšen žulj.
Mehko odpiranje
Ko škarje preizkušamo, se morajo odpirati in zapirati mehko. Pri kleščastih se morata rezili dobro prilegati po celi dolžini, pri ščipalnih pa se mora rezilo dobro prilegati nakovalcu. To bomo najbolje videli, če škarje obrnemo proti svetlobi.
Ostro rezilo
Dražje škarje za obrezovanje imajo rezilo navadno iz tršega jekla, zato ohranijo ostrino dalj časa. Tudi cenejše škarje iz manj trdega jekla niso nič slabše, le brusiti jih moramo pogosteje.
Udoben ročaj
Pomemben je tudi ročaj škarij. Najudobnejši je širok in nekoliko ukrivljen, ravni in tanjši pa nas pogosto radi ožulijo. Preizkusimo torej več vrst škarij in ugotovimo, katere se nam najbolje prilegajo.
Dve osnovni obliki
S škarjami za obrezovanje režemo olesenele poganjkov do debeline enega centimetra in mehke poganjke vseh debelin. Za rezanje debelejših olesenelih poganjkov (do ca 2,5 cm) uporabimo škarje z dolgim ročajem (vzvodne obrezovalne škarje), ki jih upravljamo z obema rokama, ali pa žago za obrezovanje. S slednjo žagamo lesene poganjke, debelejše od 2,5 cm.
Vrtičkarji in lastniki manjših vrtnih nasadov se navadno odločajo med dvema osnovnima oblikama škarij za obrezovanje: kleščastimi z dvema, nekoliko ukrivljenima reziloma, ki režejo podobno kot navadne škarje ter ščipalnimi, z ravnim ostrim zgornjim rezilom in spodnjo podložno ploščico (nakovalcem). Razen teh dveh vrst je seveda na voljo še paleta drugih škarij, na primer cvetličnih, škarij za bonsaje, za grozdje, za rezanje zelišč in podobno.
Da bomo lažje izbrali
Kleščaste in ščipalne škarje imajo svoje prednosti in slabosti, od nas pa je odvisno, kaj želimo in kaj od škarij pričakujemo.
Kleščaste ali vinogradniške škarje
Imajo ostrejšo rez, kar je za rastlino bolj zdravo, saj kasneje ni nevarnosti okužb z raznimi glivicami, ki prodrejo skozi ranjeno mesto. Ker so na koncu precej tanke, lahko z njimi dosežemo tudi bolj tesno zraščena mesta ali veje, ki rastejo pod zelo ostrim kotom. Predvsem je to pomembno pri obrezovanju trte, saj z njimi lahko odrežemo zelo blizu osnove starega lesa in se s tem izognemo prevelikemu številu mladic. Slabost kleščastih škarij pa je ta, da se pri rezanju debelejših vej rade precej hitro zvijejo.
Ščipalne ali sadjarske škarje
Pri rezanju debelejših vej (do 1,5 ali celo 2 cm) so bolj trpežne in tudi lažje jih režejo. Ker zadržijo odrezano steblo pa so primerne tudi za rezanje cvetja.
Slaba stran ščipalnih škarij je nevarnost drobljenja ali mečkanja predvsem zelenih poganjkov, kar se pogosto zgodi pri slabo nabrušenih škarjah. Zaradi širšega nakovalca pa je z njimi nekoliko težje tudi rezanje poganjkov, ki izraščajo pod ostrim kotom.
