Rožmarin
Grmiček rožmarina lahko krasi marsikatero okensko polico, balkon ali vrt, še bolj znan pa je kot aromatičen dodatek različnim jedem – perutnini, jagnjetini, ribam ter sirovim, gobjim in paradižnikovim jedem. V starem Rimu so študentje nosili v laseh vejice rožmarina, saj so verjeli, da ta izboljšuje spomin.
Aromatična zimzelena trajnica ima sivo zelen videz, ki ga dajejo iglicam podobni odebeljeni, usnjati lističi, s temno zeleno zgodnjo in mokasto spodnjo površino. Majhni, svetlo modri, roza ali beli cvetovi rastejo v grozdih po dva ali tri vzdolž poganjkov. Za vzgojo je še najbolj enostavno, če ga imamo v lončku, katerega poleti postavimo na prosto, pozimi pa na sončno okensko polico. Rastočega na prostem moramo v hladnih mesecih zaščititi z vrtno tkanino ali podobnimi pokrivali, tako kot ostale trajnice.
Rožmarin na prostem
Raste naj na sončnem mestu in v dobro odcednih rahlih tleh, ki pa jih moramo ohranjati vlažna. Seveda ne preveč, saj je najpogostejši vzrok propada rastline ravno prekomerna količina vode. Še bolj kot v vrtu pa je na pomanjkanje vode občutljiv rožmarin v lončku, zato mramo vlažnost prsti stalno preverjati. Kot ostalim zeliščem, tudi rožmarinu pretirano dodajanje gnojil zmanjšuje cvetenje ter slabi aromo in okus.
Trgamo ga sproti, ko ga potrebujemo
Ko potrebujemo lističe rožmarina, ga skrajšamo največ za petino. Lesene dele režemo le, ko oblikujemo grmiček, saj pri pogostejšem rezanju zaviramo razvoj rastline. Za zimsko zalogo rožmarin posušimo. Odrezane vejice obesimo v topel, temen in zračen prostor, nato pa suhe osmukamo in lističe shranimo v dobro zaprto posodo. Vejice rožmarina lahko tudi zamrznemo. Še najboljši, tudi za zimsko uporabo, pa je svež rožmarin, pravkar odrezan z grmička na naši okenski polici.
atd
